- plăvâl
- plăvấl, -ấie, adj. (înv.; despre oameni sau despre părul lor) blond; (despre oameni) care are pielea foarte albă, părul blond şi ochi albaştri.Trimis de blaurb, 29.09.2006. Sursa: DAR
Dicționar Român. 2013.
plăvâl
Look at other dictionaries:
góbec — bca m (ọ̑) 1. prednji, navadno podaljšani del glave z ustno odprtino pri nekaterih sesalcih in ribah: konjem so se penili gobci; seči z gobcem po hrani; slinast pasji gobec / jezik mu je visel iz gobca; pes ima kost v gobcu; morski pes je plaval … Slovar slovenskega knjižnega jezika
jéšprenj — a in jêšprenj énja m (ẹ; é ẹ) oluščena ječmenova zrna: dati ješprenj v klobase; napraviti ješprenj iz ječmena / v juhi je plaval le kak ješprenj ali fižol / skuhati ješprenj; ješprenj s prekajeno svinjsko kračo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
odmèv — éva m (ȅ ẹ) 1. ponovljeni glas, zvok, nastal zaradi odboja zvočnih valov: odmev se oddaljuje, zamira; slišati odmev; glasen odmev; odmev korakov, strelov, zvonov; mrtev, je ribič ponovil kot odmev / knjiž. odmev se še lovi med drevjem; samo… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
péniti — im nedov. (ẹ ẹ̑) povzročati nastanek pen na tekočini: čoln je s hitrim brazdanjem penil vodo péniti se 1. postajati penast: juha, vino, voda se peni; pri kuhanju se mleko zelo peni / ekspr. pred menoj so se penili igrivi valovi peneč se… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
plávati — am nedov. (ȃ) 1. premikati se po vodi z gibanjem, premikanjem nog, rok, telesa: labodi, ribe plavajo; kopalci so plavali čez preliv; učiti se plavati / plava samo s plavalnim obročem / podlasica tudi plava; te živali plavajo z repom / plavati… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
racák — a m (á) račji samec: po jezeru je plaval racak; raca in racak; hodi kakor racak … Slovar slovenskega knjižnega jezika
slòj — slôja m (ȍ ó) 1. navadno s prilastkom kar je v določeni debelini razprostrto po večji površini: na omari je ležal sloj prahu; vrhnji sloj tal / na juhi je plaval sloj maščobe // kar je, se nahaja v taki obliki v drugi snovi, med drugo snovjo:… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vodóvje — a s (ọ̑) 1. velika količina vode: naraslo vodovje je odneslo most; ekspr. reševalec je že plaval sredi vodovja; nemirno vodovje oceana 2. več tekočih in stoječih vod: vodovje Gorenjske narašča; vodovje je preplavilo polja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
